Ko zaprete oči, vas ovije tiha vlažnost gozda po dežju, kakor stara prijateljska objem. Skledarjev klic in sovino jeganje nosita spomin na neštevana popoldneva, preživljena v meditaciji ob reki Ljubljanici. Tiho šepotanje vode v ozadju upočasni srčni utrip in prinese globoko mir, ki ga le priroda zna dati. V tem trenutku ničesar ne morete več iskati – le biti.